Opis: The Evil Within 2

Bethesdina grozljivka najde več življenja kot Sebastian.

Opis: The Evil Within 2

Razvojna ekipa: Tango Gameworks
Založnik: Bethesda
Spletna stran:
https://theevilwithin2.bethesda.net/en
Steam: http://store.steampowered.com/app/601430/The_Evil_Within_2/
Platforme: 
PC
Operacijski sistemi: Windows 7 (64)+
Datum izida: 13. 10. 2017
Cena: 59.99 €

Zvrst: Grozljiva akcijska avantura


Naslednik, ki se čuti sveže, čeprav mu včasih manjka inovacije

Točno tri leta mineva od nastopa izvirnega The Evil Withina, grozljivke, ki združuje prvine Resident Evila ter Silent Hilla. Original je takrat nastal pod režijo slavnega Shinjija Mikamija, japonskega samuraja, ki je bil glavni pri razvoju legendarne igre Resident Evil 4. Seveda je bilo pričakovati, da bo njegova naslednja igra močno podobna njegovemu “magnus opusu”, kar se je tudi zgodilo. The Evil Within pa kljub temu ob izidu ni ravno požel ogromne slave, a je očitno nabral dovolj privržencev, da je Bethesda zbudila razvojni studio Tango Gameworks, ki je leta 2015 pričel z delom na nadaljevanju.

Tokrat zopet nastopamo v vlogi čemernega detektiva Sebastiana Castellanosa, ki je nočnomorno izkušnjo iz naprave STEM že izkusil v prvencu. Tudi tokrat smo poslani v virtualno okolje iz najmračnejših predelov človeškega uma, a tokrat imamo drugačno, čeprav precej podobno, nalogo kot v originalu. Rešiti moramo naš pomladek, hčerkico Lily, ki jo je dolgo tega ugrabila organizacija Mobius. Čeprav je zgodba precej predvidljiva in že kar malce meji na klišejsko stran, nas igra drži zainteresirane skozi vso, nekako 15-urno izkušnjo. Štoriji je moč očitati predvidljivost ter precej plehke stranske karakterje, kjer je čutiti, da bi nas njihova smrt (ker, seveda, nekateri morajo umreti) morala precej bolj emotivno pretresti, vendar žal, pogubljeni ostajamo ob njih precej ravnodušni.

Igralci izvirnika ste zagotovo zastrigli z ušesi ob omembi karakterjev. Tako je, The Evil Within ne vsebuje samo drugih živečih osebkov, ampak nam ti tudi nalagajo razna opravila. Mestece Uninon, ki služi kot okolje, podoživljeno s strani vseh sodelujočih v napravi STEM, nam na začetku omogoča prosto raziskovanje okolja, kjer je možno izpolnjevati razne naloge, posledica tega pa je, da ne sledimo samo enemu glavnemu “kvestu”. Sicer rahlo bolj odprt svet sprva omogoča precejšnjo nelineranost, a ne pričakujte stila kakšnega Assassins Creeda, saj je izkušnja mnogo bolj osredotočena. Union je sicer dokaj majhen, a z napredovanjem štorije odklepamo nove predele. Na (ne)srečo pa sčasoma izkušnja in raziskovanje postajata bolj in bolj linerana, nakar smo proti koncu usmerjeni v igranje in napredovanje, sličnemu prvencu.

Vseeno pa ta aspekt vdihne nekaj svežine v serijo. Tekom našega pohajkovanja lahko nabremo marsikatero koristno sestavino, katere so prepotrebne za kovanje najrazličnejših predmetov. The Evil Within 2 da veliko večji poudarek na kovačenje, saj je okoliško razporejeno strelivo precej gorenjsko odmerjeno, spak ter nasprotnikov pa ogromno. K sreči so na priročnih mestih postavljene varne hiše, kjer si lahko od nenehnega pokanja rahlo oddihnemo, iz nabranih surovin sestavimo strelivo ter izboljšamo orožje, moč pa je celo spiti zdravja obnavljajočo skodelico kave. Skozi ogledalo se lahko preselimo v drug del našega uma, Castellanosovo pisarno, kjer lahko nadgradimo naše sposobnosti. Te segajo od izboljšanja ravnanja z orožji, regeneracije zdravja do boljšega prikritega tiholazenja. Veščine so sprva poceni, a tiste prave nadgradnje stanejo že kar lep izkupiček zelenega gela, ki ga pridobimo na truplih eksekutiranih grdavžev.

Ti so v večini sestavljeni iz okoli postavajočih spak, imenovanih The Lost, ki v bistvu nastopajo v vlogi dežurnih zombijev. Tem se nato pridružijo močnejši nasprotniki, kot je ogromna kreatura, sestavljena iz večih glav, vihti pa ogromno cirkularno žago, ki vas kmalu nareže kot prodajalka šunko. Na nekaterih delih celo naletimo na šefe, obvezno sestavino vseh akcijskih grozljivk. Ti so vsi po vrsti dokaj originalni in zanimivi, predvsem pa predstavljajo precejšen izziv. Proti njim včasih ne zadostuje samo svinec v čefaro, ampak bo treba odkriti še kakšne dodatne trike. Pri celi lokalni favni bo srh vzbujala ne samo njihova vizualna groteksnost, temveč tudi zvočna podlaga, ki je preprosto fenomenalna. Jokanje in hlipanje humanoidne kreature iz katere raste več rok, je preprosto potrebno izkusiti preko slušalk, vreščanje taiste spake ob vašem odkritju pa bo urno pripravila vaše prste na iskanje tipke za orožje.

Le-ta so klasična in poznana že iz izvirnika ter tudi drugih iger. Pištola, šibrovka, snajperica ter metalec plamenov so klasika od klasik. Vrača se že iz enke znan multipripraven samostrel, izstreljujoč različne puščice, ki lahko nasprotnika zamrznejo, eksplodirajo ali pa mu skozi ožilje spustijo nekaj voltov. Streljanje je dokaj zadovoljivo, pri njem se skrivamo izza zaklona, prožimo ter poskušamo zadeti glavo (ali nekaj, kar je podobnega temu). Včasih nam zagode čuden hrošč, ki zadetka preprosto ne registrira, in tako se nam grdavž približa, nato pa nam zagode še kamera, saj preprosto naenkrat ne vidimo nič in se vrtimo kot vrtavka, vmes pa skupimo še par dobro odmerjenih klofut. Na težjih stopnjah se je bolje poslužiti tiholazništva, pri katerem čakamo izza priročno postavljenih ovir in poskušamo od zadaj naskočiti tarče. Skrivanje je sicer adrenalinsko, a zna tudi najedati. Naš tipček se včasih ob tiščanju tipke preprosto noče oprijeti zakritja, kar je nadležno, ko tečejo sekunde, preden se nas opazi. Prav tako je umetna inteligenca spačkov pod nivojem, saj nas lahko hitro odkrijejo, vendar je dovolj že, da pretečemo par metrov, se nekam potuhnemo in kar naenkrat na nas pozabijo.

Še dobro, da so ob naši smrti nalagalni časi dokaj kratki. Na splošno igra deluje tekoče, tudi na srednje močnih kalkulatorjih, a vseeno na zaslone prikliče spodobno grafiko. Podrobnosti v stopnjah je obilo, posebej navdušuje igra senc in svetlobe, ki mnogim srhljivkam ne uspejo in vse skupaj zabelijo v premočno temačnost. Morda moti samo obrazna animacija ter grafična podoba fac, ki so na nekaterih likih premalo podrobne.

Kašna pa je igra kot predstavnik grozljivke? Čez črto potegnjeno, The Evil Within 2 ima še vedno nekaj strašljivosti, a še vedno se bolj nagiba v akcijske vode. Zato malce trpi tudi tempo igre, saj nenehno akcijo včasih pregrobo zmotijo deli, kjer se samo sprehajamo in prisostvujemo skriptiranim sekvencam, te pa se znajo vleči. K sreči so te preskočljive, tako da nam ob kasnejši smrti ni potrebno ponovno gledati istega filma.

The Evil Within je tako po treh letih prejel dostojnega naslednika, ki inovira bolj malo in je nekako bolj podaljšana izkušnja iz prvenca. Zgodba se zaključi precej predvidljivo, dosti pa preseneti dokaj srečen konec, ki po vseh prestanih grozah izpade kanček nerealno in naivno.

Če bo Notranje zlo postalo trilogija, bodo seveda odločale prodajne številke dvojke, a če sekvel le nastopi, močno upam, da serija dobi nekaj nove svežine, kjer bo tudi zamenjan glavni karakter. Ta naj gre na zaslužen oddih, vajeti pa naj prevzame nov udeleženec, ki bo morda s sabo privlekel bolj privlačno fabulo.


Zaključek

Kot dolgotrajni igralec, imam kar ogromno igralske kilometrine pod pasom. Z delom na tej strani sem pristopil z namenom, da razširim igričarsko kulturo v Sloveniji in da pokažem ljudem, da igre niso samo igrice ampak nekaj več.

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

Obvesti me
avatar
wpDiscuz

GAMING.si novice

Prijavite se in bodite ažurno obveščeni o novostih in top novicah portala, obljubimo, da ne bomo smetili :)

 

Čestitke, uspešno naročeni! :)