Ogledano: Mindhunter (1. sezona)

Ogledano: Mindhunter (1. sezona)

METACRITIC.COM: 79

IMDB.COM: 8.6

ROTTENTOMATOES.COM: 9.6

FILMSTART.SI: 6.7

POZITIVNO:

  • režija
  • nestereotipen prikaz 70-ih
  • Holt McCallany

NEGATIVNO:

  • pomanjkanje rdeče niti
  • dolgočasnost
  • serija o dveh psihologih

 

Naslov: Mindhunter (Mindhunter)
Premiera: 13. oktober 2017 (Netflix)
Žanr: kriminalka, drama, triler
Država: ZDA
Igrajo: Jonathan Groff, Holt McCallany, Hannah Gross, Anna Torv, Cotter Smith, Joe Tuttle, Cameron Britton
Režija: David Fincher, Asif Kapadia, Tobias Lindholm, Andrew Douglas


OPIS:

Leta 1977 sta FBI-jeva agenta, mladi Bill Tench (Holt McCallany) in izkušenejši Holden Ford (Jonathan Groff), postavljena pred zanimivo vlogo. Potovati morata namreč po vsej državi in usposabljati varuhe zakona, med tem pa dobita edinstveno priložnost, da po zaporih psihološko profilirata nektere izmed najbolj znanih morilcev 20. stoletja.


FILMSTART. RECENZIJA:

Serija Mindhunter je lansko jesen prispela na male ekrane Netflixovih naročnikov, kmalu pa je postala precej priljubljena tudi med kritiki. Izid je spremljalo precejšnje pričakovanje, saj je imelo pri nastanjanju in realizaciji prste vmes veliko ime filmske režije, David Fincher (njegove reference poznate vsi). Slednji je poskrbel za konstrukcijo prvih in zadnji epizod, vmes pa so se zvrstili Asif Kapadia, Britanec, znan predvsem po dokumentarcih, kot sta tista o Ayrtonu Senni in Amy Winehouse, Tobias Lindholm, scenarist in režiser, soavtor zgodbe za odlični Lov (Jagten, 2012), in manj uveljavljeni Andrew Douglas, po osnovnem zanimanju sicer (priznani) fotograf.

Režija pričakovano (p)ostane najmočnejša točka serije. Opazni so predvsem prijemi najbolj znanega izmed sodelujočih, kateremu so poleg značilnih hladnih sekvenc lastni tudi bolj dinamični inserti, med drugim pa dobimo tudi izredno gledljivo montažo iz vsakdanjika popotovanj FBI-jevih agentov Billa Tencha in Holdena Forda, v kateri se zrcalijo režiserjeve izkušnje iz sveta televizijskega oglaševanja, kjer je potrebno ponuditi kar se da kompakten izdelek, ki bo z najmanjšo možno “sekundažo” povedal največ in tako pritegnil potencialne stranke.

Vse skupaj se dogaja v nestereotipno prikazanem letu 1977, letu smrti glasbenih velikanov in nekaterih filmskih presežkov. Fincher je v ta čas že postavil eno svojih mojstrovin, Zodiak (Zodiac, 2007), ki prav tako temelji na resničnih zločinih okrutnega morilca. Inspiracija tokratnega dogajanja je knjiga Johna E. Douglasa in Marka Olshakerja “Mindhunter: Inside the FBI’s Elite Serial Crime Unit”, ki sta jo avtorja napisala na podlagi Douglasovih resničnih izkušenj s profiliranjem serijskih in množičnih morilcev. Televizijska zgodba nas tokrat ne privede daleč. Potek dogajanja, ki je pripeljal do dogodkov, po katerih se zgleduje serija, ostaja premalo pompozen. Saj, realizem je realizem in v resničnem življenju se velike stvari zgodijo brez glasbene spremljave v ozadju, vendar do neke mere vsi ljubimo karikiranje in sovražimo hladen socialni realizem. In neznane igralce … Pogovori z razvpitim Edom Kemperjem so sicer zanimivi, a, z izjemo soočenja v zadnjem delu, ne ponudijo prav dosti suspenza. Scenarij sicer krepijo humorni sladkorčki (“I can see that you’re naked. I can see that you’re cold.”) in pomenljivi citati (“It’s easier to ask for forgiveness than permission.”), vendar se na koncu uresniči to, česar smo se najbolj bali, in sicer, da spremljamo serijo o dveh psihologih, kar se tiče detektivskega dela, pa bolj ali manj tavamo v temi. Žalostno je, da reševanje resda večplastnega primera osnovnošolskega “žgečkača” predstavlja enega zanimivejših delov nadaljevanke o strokovnjakih, katerih specialiteta so povsem izprijeni zločinci. Moti tudi preveč tehnična, hladna in z motečimi “flash”-i posuta uvodna špica, ki jo je najbolje kar preskočiti, saj ne navda z nikakršnim pričakovanjem sledečega dogajanja, kot to na primer velja za uvod v Igro prestolov.

Če za kamero sedi član hollywoodske elite, pa so pred njo dokaj nepoznani obrazi, katerim se to bolj ali manj pozna. Jonathan Groff (Ledeno kraljestvo) v uvodni sceni izpade simpatičen, kar je, ne razumite me napak, tudi še kasneje, vendar njegova igra zbledi in deluje nekako polprofesionalno, zato pa na drugi strani toliko bolje deluje karakterni igralec Holt McCallany (Klub golih pesti). Sama kemija med dvojico je, po vzoru serije, precej endotermna. Morda igralsko najšibkejšo točko sezone predstavlja večerja obeh partnerjev skupaj s “spremljevalkama”. Če se moška ne ujameta, se njuni boljši polovici še manj, samo druženje pa je precej nerodno in za gledalca neprijetno. Groff boljši duet kot s karakterno “agentnejšim” McCallanyjem nemara tvori z Joem Tuttlom, kateri se ekipi priključi v drugi polovici. Ravno zelenilo, ki pljuska iz obeh, ustvarja poseben čar in morda tudi ni naključje, da se gumpca znajdeta sredi reševanja primera kontroverznega ravnatelja. Igralski presežek tvorijo tudi upodobljevalci zloglasnih morilcev, med katerim je potrebno posebej izpostaviti predvsem robustnega Camerona Brittona.

Če ste v pričakovanju izjemne serije naleteli na priporočilo za Netflixovo Mindhunter, se mu raje preventivno izognite in poizkusite npr. z Ozark istega “proizvajalca”, razen če niste izjemen ljubitelj forenzične psihologije in vizualnega izražanja. Utegnete pregnati kar nekaj dolgčasa, namesto da bi ta preganjal vas.

VIR: Ogledano: Mindhunter (1. sezona) / Portal: Filmstart.si

Ideja o portalu Filmstart se je rodila leta 2014, ekipa je skozi leta pridobila številne izkušnje katere dnevno deli z vami. Novice, recenzije, lestvice, podcasti in še veliko več najdete na portalu Filmstart.si

Pošlji komentar

Komentirajte in ocenite novico!

avatar
   
Obvesti me