Če vlade pred svojimi lastnimi volivci, ki so jih v resnici izvolili na mesto kjer se trenutno nahajajo, tako skrivajo svoje resnične namene maltretiranja državljanov drugih držav, kakšne ukrepe imajo po tem sprejete šele za zadeve, ki tangirajo njihove lastne državljane. Medtem, ko je mogoče bolje, da o drugem delu povedi premleva in razmišlja kdo drug, poskuša prvega razkriti zadnji Spielbergov film Zamolčani dokumenti (The Post, 2017). V njem spoznamo ozadje objavljanja zaupnih dokumentov, ki zaobjemajo najrazličnejše raziskave, podatke in strokovna mnenja, ki se tičejo ameriškega političnega vmešavanja in vojaškega sodelovanja v vojni v Vietnamu. Preko treh desetletij raztegnjeno zbiranje informacij potegne za sabo lepo količino zapiskov, ki v rokah novinarjev pomenijo zlato, ma kaj zlato, najbrž kar antimaterijsko jamo. Ni pa vse odvisno samo od avtorjev prispevkov. Ko gre zares, se vpletejo tudi pravniki in velike odločitve potrkajo na vrata odgovornosti najvišjih v časopisnih podjetjih. 

Zamolčani dokumenti lepo prikažejo, kako odgovornost v ključnem trenutku obvisi na ramenih Katharine Graham (Meryl Streep), za katero film pove, da je položaj direktorice The Washington Posta, ki je bilo v začetku sedemdesetih še družinsko podjetje, prevzela po svojem možu. Ta je po težavah z alkoholizmom, duševno boleznijo in zvestobo Meyerjevi (ob času samomora je že tekel postopek njune ločitve) storil samomor s šibrovko na domačem posestvu v Glen Welbyju. Čeprav film podrobnejših informacij o vzrokih in samem samomoru ne navaja, so ostali podatki glede prenosa podjetja iz očeta Meyerjeve najprej na njenega moža in kasnejšem prevzemu, ki ga je opravila, povsem resnične. V svoji biografiji je priznala, da se ji v času izvedbe dedinjenja ni zdelo prav nič nenavadno, da je njen oče družinsko podjetje namesto na svojo hči prepisal na zeta, ampak pozneje, ko je vloga šefice prešla nanjo, se je v njej očitno povsem dobro znašla.  

Bradley Whitford The Post Zamolčani dokumenti

To pa ne pomeni, da ji je bilo lahko. Lik Bradleyja Whitforda, enega izmed članov upravnega odbora podjetja, z najrazličnejšimi opazkami v filmu neprestano spodkopava integriteto Grahamove in na vsakem koraku poudarja, da se mu kot ženska zdi neprimerna kandidatka za takšno vlogo. Korenine njegovega lika niso bazirane le na enem resničnem človeku. V resnici namreč ni bilo samo enega tako izrazito izpostavljenega nasprotnika njenemu vodenju ampak je večina njenega upravnega odbora mislila podobno. S takšno odločitvijo so želeli ustvarjalci s koncentriranjem mišlenj večih predstavnikov v enem liku na platnu malce enostavneje in jasnejeizraziti kakšne so bile okoliščine v tistih časih. 

Spričo resničnosti Pentagonskih papirjev najbrž ni potrebno izgubljati besed. Gre pa filmu pripisati največje razhajanje na platnu prikazanega od resničnega razvoja dogodkov v primeru odziva predsednika Nixona na objavo dokumentov. Glede na to, da se je zbiranje podatkov, ki so zapisani v objavljenih papirjih, prenehalo še preden je Nixon sploh prišel na oblast, v resnici ni imel tako osebnega razloga za nasprotovanje objavi in tudi ni nastopal v stilu zlobnega antagonista kot ga prikazuje filmska različica. Njegova prva reakcija je bila celo dovoljenje objave, vendar se je pozneje, ko se je nakazala razsežnost in vpliv objav na javnost, vseeno z uporabo sodnih postopkov poskušal doseči odlog objave celotnega obsega Pentagonskih papirjev. Na prvo žogo bi lahko njegovo zavzemanje za odlog objave vzeli kot branjenje lastnega ugleda, vendar bi po drugi strani lahko že samoiniciativno na začetku nastopa svojega mandata sprožil objavo zamolčanih dokumentov. S tem razkritjem nečednih poslov svojih predhodnikov bi si gotovo zagotovil povečanje ugleda javnosti, vendar mu očitno ni bilo mar, da bi želel očrniti ugled na svoja predhodnika, preminulega JF Kennedyja in Lyndona B. Johnsona, v času predsedovanja katerih so Pentagonski papirji v resnici nastali.  

Matthew Rhys Daniel Ellsberg The Post Zamolčani dokumenti

Navkljub vsemu omenjenemu pa je bila uporaba sodnega pregona za ustavitev objavljanja v javnost pricurljanih dokumentov neupravičena. Čeprav je sprva kazalo, da bodo lahko na podlagi zakonov, ki se tičejo vohunjenja Daniela Ellsberga, “krivca” za odliv informacij, kazensko obsodili na kar 115 letno zaporno kazen, se je v nadaljevanju raziskave razkrilo, da ne bo šlo tako zlahka. Ker so bili tožilci očitno preveč zagrizeni, da bi predložili čim več ustreznih dokazov o Ellsbergovi krivdi, so si privoščili vsaj dve hujši napaki. Kot prvo so si na nezakonit način omogočili dostop do njegove psihiatrične datoteke, kot drugo, pa mu je še FBI ilegalno prisluškoval. V luči teh nepravilnosti so bile vse obtožnice kaj kmalu ovržene. Tako se trimesečno vsakodnevno odnašanje in kopiranje dokumentov ter njihova dostava v roke novinarjev ni odrazila v kakšni hujši kazni, čeprav je bilo med izvedbo dejanja do opustitve obtožb za Ellsberga gotovo precej hektično obdobje življenja. 

Družba v kateri je bil Ellsberg zaposlen in poskrbela za pripravo kočljivih dokumentov je bila RAND (Research ANd Development) in je bila neprofitna s strani vlade financirana raziskovalna ustanova. V tistem času je s svojim fokusom na raziskave in analize, ki bi pomagale pri ustrezni obdelavi najrazličnješih podatkov in mnenj s področja vojske, jedrske tekme z Rusijo, urejanja zdravstvenega zavarovanja in raznih drugih področjih, skrbela za izboljšanje odločanja državnih organov. Družba še vedno deluje in je v letu 2011 javnosti objavila Pentagonske papirje, vendar je The Washington Post poročal, da so objavljeni dokumenti precej popravljeni, neberljivi in tudi nepopolni.

V filmu je tudi jasno prikazano, da predsednik Nixon po seznanjenju z objavo precej besno odreagira in prepove novinarjem Washington Posta kakršno koli poročanje iz Bele hiše. Vendar je to tudi še ena izmed stvari, ki jih je film neustrezno prikazal. Predsednik Nixon je zares prepovedal poročanje o družabnih dogodkih iz svojega domovanja, vendar se je to zgodilo šele pozneje, ko je že razsajala afera Watergate, ki nam jo film navrže v svojem zadnjem kadru. Da bi z njo želeli ustvarjalci napovedati možnost priprave drugega dela v podobnem stilu, vendar glede na to, da je Spielberg že javno priznal, da se zaveda izgube kakovosti na izdelkih, ki jih ustvarja kot nadaljevanja, je to najbrž malo verjetno.  

Zaključimo pa z razgradnjo prizora v katerem se zgodba začne nedvoumno približevati vrhuncu. Gre za zabavo, ki jo Katharine, ob upokojitvi enega od dolgoletnih sodelavcev, organizira pri sebi doma. In ravno, ko se nahaja sredi zdravice, jo obvestijo, da je prejela izjemno pomemben telefonski klic. Klic v katerem mora sporočiti svojo zadnjo odločitev ali gredo članki z občutljivimi informacijami lahko v tisk ali ne. Tudi v realnosti se je zares zgodila zabava v slovo dolgoletnemu sodelavcu, sredi katere je Grahamova prejela klic pri katerem se je morala odločiti za ali proti objavi. Pomembna razlika med filmom in resničnostjo pa je bila, kot je priznala v enem izmed kasnejših intervjujev, da se v resnici do prejema usodnega klica nikoli ni dejansko zavedala, da bi lahko imela objava delikatnih informacij kakršne koli negativne posledice za vse vpletene. Šele takrat je namreč izvedela o resnični polarizaciji mnenj, do katere je prišlo med uredniki in pravniki glede objave in ona je bila na koncu tista, ki je dala zeleno luč.  

Zamolčani dokumenti so Spielbergova različica predstavitve resničnih dogodkov, ki so s svojo pomembnostjo močno vplivali na nadaljnji tok vietnamske vojne. Tako kot so si najverjetneje novinarji ob pisanju, si je tudi Spielberg dovolil določeno mero umetniške svobode, za katero pa mora vsak pri sebi odločiti, če je kazalec na tehtnici prevesila v dobro ali slabo smer.

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime