Preden zakoračimo dalje v opis, je na mestu eno priznanje. Osebno v preteklosti nisem preigral nobenega Final Fantasy naslova. Šokantno, vem. Čemu so potem opis namenili meni, čeprav je moja kilometrina v japonskih RPG-jih zelo omejena? Preprosto, to naj bi bil Final Fantasy naslov, ki naj bi bil namenjen najširši množici ljudi. Igra sama to naznani že v uvodu, kjer v intro špici dočakamo napis: “Final Fantasy, tako za novince kot za veterane.” Če je ta pogoj dovolj dober za samega razvijalca, potem je tudi zame.

VIDEO PREGLED:


Razvojna ekipa: Square Enix
Založnik: Square Enix
Platforme:
PC, PlayStation 4, Xbox One
Operacijski sistemi: Windows 10
Datum izida: 6. 3. 2018
Cena: 35.74 €
Zvrst: RPG


A še vedno se v igro nisem podal popolnoma nepripravljen. Širom interneta je veljalo priporočilo, da je pred igranjem dobro pogledati dva filma, ki dodobra orišeta zgodovino sveta ter same like, ki sodelujejo v petnajsti odpravi. Final Fantasy XV: Kingsglaive in Final Fantasy: Brotherhood sta praktično res obvezna ogleda in potrjujem, da bi brez njiju vstopil v igro povsem zmeden.

Igra se namreč ne trudi pretirano z objasnitvijo dogodkov, ampak nas takoj vrže v akcijo. Sicer si je mogoče pred pričetkom najprej ogledati vadbeni del, kjer preizkusimo kontrole ter se navadimo na boj, a s pričetkom nove igre smo potisnjeni takoj v dogajanje.

Znajdemo se sredi savansko obarvane dežele, kjer spoznamo našo četico pribočnikov. Tu je naš princ Noctis, glavni karakter, čigar usoda kroji celoten potek zgodbe. Družbo mu delajo še Gladiolus, Prompto ter Ignus, in dečki se znajdejo v svetu, ki je na robu vojne. Kot rečeno, največ ozadne zgodbe izvemo ob ogledu filma ter ob prehodu med poglavji, a na kratko orisana štorija je, da slabi fantje, znani kot Imperij Niflheim, napadejo kraljestvo Lucisa, ki mu vlada kralj Regis. Naš junaček je Noctis, sin kralja Regisa, ki je ob tem dogajanju daleč stran in je namenjen na zaroko k princesi Lunafreyi, ki je doma v provinci Tenebrae. A stvari seveda ne gredo po načrtu in na ramenih Noctisa se kar neankrat znajde veliko breme.

Naša četica izbrancev se postavi na ogled.

Treba je reči, da je sam štart igre precej obupno tempiran. Mapa je ogromna, za prečkanje pa se poslužimo našega vozila, ki nosi ime Regalia. Naša četica junačkov se za potovanje najprej usede v avto, na mapi izberemo točko potovanja in že smo na poti. Med premikanjem proti zadanemu cilju nas navdušuje interakcija naših izbrancev, preko katere izvemo marsikaj. Vsak od njih nosi svoje značilnosti in pohvalno je, kako se nam v relativno kratkem času priljubijo prav vsi. Njihovo kramljanje dodobra popestri včasih obupno dolga potovanja, kjer v bistvu nimamo za početi nič. Seveda lahko avto vozimo tudi sami, a zadeva nima ravno nekega smisla, saj je upravljanje sestavljeno iz tiščanja tipke za plin in občasnega obračanja volana. Regalie ne moremo zapeljati izven okovov ceste in celo za ustavljanje je potrebno najti potrebno parkirišče. Jasno je, da je razvijalec s tem poskušati doseči občutek pravega potovanja, vendar se avto včasih obnaša povsem nerazumno, se npr. ustavi na nesmiselnem kraju ali pa sredi potovanja ne omogoča funkcije menjave vozila. Četudi pripeljemo do zadane točke na mapi, nas še vedno čaka pošten pohod do cilja in zalotili se boste, da v prvih poglavjih tekate naokoli kot nek prismuknjenec. Kasneje se vam ob plačilu z igrino valuto »Gil« odklene možnost potovanja s pomočjo Chocobojev, ki nam omogočajo veliko hitrejše prečkanje terena. A vseeno bi to možnost raje dobil prej, saj tako mehaniko odklepanja »mountov« uporabljajo predvsem MMO-ji.

In občutek masivnih večigralskih iger se nadaljuje tudi pri samih nalogah. Čeprav so nekatere glavne še kar zanimive, se to spremeni pri stranskih, ki so povsem neoriginalne in klišejske. Večinoma so naročila, da moramo oditi nekam in najti nek predmet ter ga prinesti nazaj ali pa potamaniti določeno količino monstrumov. Mapo poseljujejo manjše naselbine in na vsaki od njih je recept enak: najprej stopimo do lokalnega prodajalca, ki nam razkrije pomembne točke v okolici, nato pa lahko od njega vzamemo lovske naloge, ki so tipične »pojdi tja in ubij to«. Včasih so nekatere celo tako napredne, da moramo do določene lokacije in podrobno prečesati okolico, dokler ne najdemo predmeta. Wow. Skratka, stranske naloge so živ obup in glede na to, da je Square Enix z odprtim svetom ter še z drugimi pritiklinami poskušal Final Fantasy približati zahodnemu trgu, ga na temu mestu povsem uniči poljska poslastica The Witcher 3.

V dnevniku imamo lahko naenkrat 10 nalog, a stranske vas zagotovo ne bodo preveč navdušile.

Med tekanjem/vožnjo do našega cilja ne bo šlo vse po maslu. Načrte nam skuša preprečiti zlobna favna ter lokalni vojaki imperija, ki so naključno posejani po mapi ali pa slednje pripelje zračna ladja. Žal je, poleg sovražno nastrojenih monstrumov, okolica precej statična in neživa. Gledam opise drugih strani in vsi hvalijo živost sveta. Zdaj ne vem, ali moja igra ni delovala pravilno ali pa sem jaz popolnoma razvajen glede dinamičnosti sveta, ampak Final Fantasy XV me je v tem pogledu povsem razočaral. Če že najdemo neko mesto, naseljenci ponavadi stojijo pri miru in včasih malo pokramljajo. A tu ni nekih NPC urnikov, kjer bi se premikali med točkami in, recimo, med dežjem zbežali pod streho ali pa da bi uzrli ob sončnem dnevu nekoga, ki ribari. Igra sicer vsebuje cikle dneva in noči, kjer ponoči ni priporočljivo potovati, saj lahko naletimo na sovrage veliko višje izkustvene stopnje. Takrat je dobro najti zaklonišče ali pa prostor za kampiranje, kjer se seštejejo naše izkustvene točke, čemur sledi napredovanje v stopnjah ter večerja, kjer pred spanjem pojemo tople obrok, to pa nam da razne bonuse, takoj ko se zbudimo in se odpravimo novim borbam naproti.

In teh je ogromno. Naj bo tavajoči nosorog, žirafa ali pa žerjav, vsi imajo en cilj, in to je naša smrt. Sovražna bitja so lepo animirana in domišljijsko oblikovana, zato gre na tem mestu razvijalce samo pohvaliti. Tudi raznovrstnost ni problem, žal si vseh teh lepih nasprotnikov ponavadi ni moč v »miru« ogledati, saj takoj, ko se približamo, se sproži boj.

Pretepanje je hitro in eksplozivno. Škoda zaradi mestoma zmedene kamere.

Ta je precej simplističen. Neposredno lahko nadzorujemo samo našega junaka Noctisa, ki ima na voljo v bistvu tri različne poteze. Tako lahko držimo tipko za izmikanje, kjer se samodejno izogiba vsem napadom ter pritiskom tipke za napad, kjer avtomatsko izvaja napadalne animacije, ki jih lahko seveda prekini napadalčev uspešen udarec. Tu je še poteza teleportacije, kjer se lahko instanto premaknemo na določeno točko in je nekakšen nadomestek prevalov iz sorodnih iger. Mogoče se je tudi zavihteti na predefirnirane točke, kjer si instantno napolnimo »mano« ali pa teleport uporabimo za napad. Ob uspešnem bojevanju se nam polni tudi merilnik, kjer, ko ga enkrat napolnimo, sprožimo timsko potezo. Takrat se Noctis poveže s članom ekipe, s katerim nato izvedeta specialen napad za ogromno škode. Do tu vse lepo, in čeprav je boj do neke mere taktičen, ni nekega recepta za uspešno tepežkanje. Največkrat nam jo zagode kamera, ki v nekaterih trenutkih povsem zbezlja in kar naenkrat sploh ne vemo, kje se nahajamo. Če našega junačka pokončajo, je igre konec, a k sreči je tu meni, ki zapavzira igro, med tem pa lahko pijemo kak zdravilen napoj, če pa nam gre za nohte, nam majhno obnovo zdravja priskrbijo naši kompanjoni. Tu je še magija, a ta je precej omejena, saj je ni moč izkoriščati v nedogled. S tem ne mislim na manjko »mane«, ampak je treba zalogo ognja, mrazu ali elektrike obnavljati izven boja, na virih, posejanih po mapi. Naše največje orožje so tako imenovani »Summon« uroki, kjer lahko prikličemo močne in spektakularne pomagače, ob katerih boste spuščali čeljust. Sicer jih pridobimo precej pozno v igri, vendar močno popestrijo dogajanje v bojih, ki proti koncu postanejo že kar ponavljajoči. Ko smo že pri spektakularnosti, ne smemo izpustiti ogromne šefe, ob katerih je potrebno močno zavihteti kamero navzgor, da jih sploh lahko dobimo cele v vidno polje. So spoštovanja vredni nasprotniki, ki zahtevajo precej priprave in ob prenizkih izjustvenih stopnjah se z njimi ni pametno zapletati.

Šefi so ogromne zveri, ob nastopu katerih boste nekaj časa samo bebavo zijali.

Final Fantasy XV poleg bojevanja in pretikanja mape nudi bogato paleto opravil. Vsak od naših likov je verziran v posebni veščini, ki jo spotoma nadgrajujemo. Noctis obožuje ribarjenje, Ignis kuhanje, Promto fotografiranje in Gladiolus drži preživetveno sposobnost. Treniranje teh veščin nam da razne bonuse, od boljših receptov do boljšega plena ob dokončanju nasprotnika. Tu je še raziskovanje raznih temnic, kjer ob dokončanju vsake prejmemo unikaten kos orožja, dirkanje s Chocoboti ter polaganje stav na borbe monstrumov v areni. Dolgčas nam skozi to nekje 50-urno avanturo zagotovo ne bo, kar je za oboževalce odprtih svetov zagotovo dobra novica.

Naše RPG želje lahko potešimo skozi nadgrajevani sistem, imenovan Ascension. Tam vlagamo naše izkustvene točke v različne sposobnosti, vsak, a ne v prav vse, saj so določene veščine odklenjene samo za določen lik. Moč je seveda še nadgrajevati naša orožja, ki jih lahko najdemo med bojevanjem ali pa jih kupimo pri lokalnem trgovcu. V temnicah pridobimo prav posebna orožja, ki jih lahko uporablja samo Noctis, ta pa so zelo močna, a imajo tudi svoje pomanjkljivosti, recimo več zadane škode, a hkrati vam meč postopoma odžira zdravje. Dokupimo lahko tudi razne obleke in amulete, vsak pa pridoda spet svoje bonuse.

Dejstvo, da so nekateri igralci neučakano čakali na to PC verzijo, je tudi zagotovo nadgradnja grafike. Ta je pridobila na svoji lepoti, še posebej če vklopimo 4K teksture, ki izstopajo predvsem pri podrobnosti karakterjev. Mimogrede, za popoln izkoristek tekstur ne potrebujete 4K zaslona, saj bo grafična posodobitev vidna tudi na 1080p monitorjih. Igra je sicer lepo optimizirana, a ne pretiravajte. Z vključenimi 4K teksturami ter na najvišjih nastavitvah, se igra zatika tudi na najnovejših grafičnih karticah, kar pomeni, da bomo za poln izkoristek lepote primorani počakati na naslednjo generacijo grafik. Rezervirajte si tudi zajeten kos diska, saj je to eden največjih špilov, ki jih pomnim. Samo osnovna igra vam vzame 80 GB prostora, če pa k temu prištejemo še 4K teksture, se velikost napihne na kar 140 GB. Tu naletimo na še eno težavo, saj so nalagalni časi na navadnih trdih diskih precej dolgi, a veliko krajši na SSD diskih, kjer pa velika večina ljudi ne more rezervirati takšen odgriz prostora.

Grafično je igra izmed enih najbolj naprednih. Vse te čudovite teksture pa zahtevajo velik davek na disku

Final Fantasy XV: Windows Edition prinaša še že vkomponirane DLC-je ter predelano zadnje poglavje, ki je na PlayStation 4 izpadlo precej odsekano. Sedaj je zadnji akt razširjen in prinaša veliko boljši zaključek izkušnje. A tudi ko obrnete kampanjo, vsebine še ni konec. V meniju lahko izberete še vse večje DLC-je, kot so Episode Gladiolus, Episode Ignis, Episode Prompto in Comrades. Prvi trije prinašajo povsem samostojne zgodbe, kjer nadzorujemo naše pribočnike, ki jih v originalni igri ni bilo moč neposredno preizkusiti, medtem ko Comrades prinaša presenetljivo zabavno večigralsko akcijo. Še ni dovolj vsebine? Kaj pa če vam povem, da igra podpira mode in bomo zagotovo dobili vrsto odštekanih modifikacij, medtem ko je Square Enix obljubil, da se lahko v 2019 nadejamo še nove vsebine.

Final Fantasy XV Windows Edition je ogromna, epska igra, za katero obračanje je bolje, da si rezervirate pošten dopust. Odlikuje jo močna zasedba, čudovita grafika ter zadovoljiva štorija, vse skupaj pa zaključi res bogata vsebina, ki ne boste zlahka ugledali konca. A v zelje ji hodi pomanjkljiv boj, katastrofalna stranska vsebina ter malce medla zgodba, ki pa je v Windows Edition rahlo izboljšana. Kot novoprišleka v Final Fantasy okolje, me je sprejela odprtih rok, zato je nakup priporočen za popolne začetnike in tudi tiste, ki ste si želeli prenovitve formule v njihovi priljubljeni seriji.

Partnerska povezava

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime