Davorin

Čeprav večino vsebin ustvarjam v gamerskih vodah, sem se navdušenju okoli filma Igralec št. 1 uspel izogniti skorajda v celoti. V zadnjih letih mi je prišlo kar v navado, da filmov, dokler se ne znajdejo na velikem platnu, niti ne spremljam, saj se na ta način želim izogniti vsem morečim prizorom, ki jih s t. i. dražilniki razkrijejo. Tako me je presenetilo vabilo na ogled teden pred uradnim začetkom predvajanja v kinematografih.

Že na začetku lahko izdam, da sem velik ljubitelj Spielbergovih nedavnih del in tudi Igralec št. 1 mi je bil všeč. Veliko prizorov je v meni prebudilo nostalgijo na filme in glasbo iz 70. in 80. Tako je v njem mogoče ugledati grozljivko Stanley Kubrick’s The Shining, Saturday Night Fever, pa vse od Excalibur do King Kong, ki so skupaj zmetani v prijetno mešanico. Nič drugače ni pri glasbi, kjer je opaziti vse od Van Halen, New Order in Tears for Fears. Kot igričar nikakor ne morem niti mimo Atari klasik in nekaterih novodobnih iger, katerih karakterje lahko ugledamo med pretekom.

Naš junak pred vstopom v OASIS.

Vendar se sam film občasno nekoliko izgubi. Tako v posameznih scenah slavi neomejenih možnosti VR tehnologije, a se že v drugih sprevrže v temno satiro o zasvojljivosti iger in njihovega vpliva na vsakdanje življenje.

Lahko bi dejal, da je čas postavljen na rob katarze, vendar ne celotnega sveta. Osredotoči se na Columbus Ohio, kjer ljudje živijo v višinskih baračnih naseljih, pobeg od bede vsakdanjika pa jim omogoča OASIS, ultimativna VR igra. Zgolj z nadetjem očal se namreč igralec lahko pretvori v osebo, katera si želi biti. Omogoča jim nekakšno alternativo, saj v njej izgledajo, kot želijo, in počnejo, kar so si od nekdaj želeli. Stvaritelj sveta James Haillday (ki ga upodobi Mark Rylance) je tipični piflar, ki je virtualen svet ustvaril, ker se s stvarnim življenjem nikakor ni mogel spoprijateljiti. Pred smrtjo si je, kljub letom zanikanja, to tudi sam priznal in kot poslednjo stvar v igro vpeljal zaguljen izziv. Tri ključe, ki bodo najditelja preko serije izzivov pripeljali do nadzora nad celotnim OASIS vesoljem.

Najstnik Wade Watts (Tye Sheridan) je le eden v vrsti iskalcev. Ne bi zgrešil, da je OASIS njegov pravi in edini dom. Nenazadnje je v svetu nihče, v svetu junakov pa se pretvori v Parzivala, neustrašnega lovca, in čeprav je briljanten igralec, tudi njemu, kot nikomur do sedaj, ni uspelo opraviti nobenega izmed izzivov. Stvari se zapletejo, ko tekom dirke spozna Art3mis, ki mu dokončno spremeni življenje.

V filmu prevladujejo liki iz popularnih iger.

Vendar akcijskega filma o junakih brez zlikovcev ne more biti. Tokrat se v tej vlogi znajde Sorrento (Ben Mendelsohn), direktor drugega največjega gamerskega podjetja IOI. Seveda gre za zlobno korporacijo, ki želi obvladovati OASIS. Birokratski zlobnež, ki pa mu na časa zmanjka malce več karizmatičnosti, da bi njegov lik naredili bolj zapomnljiv. Še eden v vrsti zlikovcev, ki jim misel na oblast zmrači vse ostale čute.

Nikomur od igralcev z igro ne uspe postaviti pike na i, vendar njihov čas zaobsega dobrih 40 % filma, preostanek pa je animiran in v tem svetu se razprejo nova jadra. Na videz povprečna zgodba dobi novo dimenzijo s fantastičnimi posebnimi efekti, ne bi pretiraval, če rečem, da gre za ene izmed najboljših, kar sem jih kadarkoli ogledal.

Igralec št. 1 je zabaven, z nostalgijo nabit film, ki me je popeljal v zlato dobo računalništva. Vendar, če pogledam nekoliko globlje, se v njem skriva tudi, da so človeški odnosi podcenjeni in mnogokrat ljudje pred njimi poizkušajo pobegniti s pomočjo tehnologije. Kljub predvidljivi zgodbi je Igralec št. 1, bolj kot kaj drugega, spektakel in ravno spektakel odtehta večino njegovih slabosti.

Ocena: 7/10


Simon D.

Zasnovan na podlogi istoimenske novele pisca Ernesta Clina, Igralec št. 1 je poklon nostalgiji in pop kulturi ter njenem razvoju, odvija pa se prihodnosti, kjer je ljudi obsedel virtualni svet in kjer vladajo igričarji.

V bližnji prihodnosti (VR navdušenci – do napredka nam preostane še okoli 30 let) so se ljudje za reševanje težav s pomočjo virtualnih očal (in obleke, ki simulira vse od lahkotnega dotika do udarca v mednožje) začeli zatekati v virtualnen svet oziroma OASIS, kjer je mogoče vse, kar si um zamisli – seveda v zameno za mikrotransakcije.

Zgodba filma se vrti okoli tega sveta in njegovega stvaritelja, Jamesa Hallidaya. Mark Rylance odlično uspe igrati mešanico med Stevom Jobsom ter vase zaprtim, nedružabnim multimilijonarjem, kateremu nudi podporo poslovni partner, in dosti bolj prizemljenim in poslovno veščim Ogdenom Morrowom oziroma Simonom Peggom.

Animacija je preprosto fantastična.

A kljub temu da se zgodba odvija primarno glede usode podjetja, junaka zgodbe nista tadva in namesto tega je v ospredju iskanje treh ključev Wada oziroma Perzivala, kot je oklican v tem svetu, katerega v življenje privede malo manj znan Tye Sheridan, ter njegove bande virtualnih prijateljev. Celotna igralska zasedba z izjemo par večjih imen ne vsebuje ravno zvezdnikov, a vseeno delo ultimativno dobro opravi, kolikor ga že ima. Večina (okoli 60 %) dogajanja se namreč odvija v vizualno osupljivem virtualnem svetu, ki je eden najlepših, kar sem ga videl v katerem koli fantazijskem filmu. Od živih okolij, več referenc, kot je Steven Spielberg režiral filmov ter naravnost fantastičnih akcijskih sekvenc. Ob izhodu sem vedno znova komaj čakal, kdaj se bo dogajanje prestavilo spet tja in kateri nov lik ter OP artefakt bom videl tokrat. Vedno in vedno znova me obisk ni razočaral in vedno je privedel kaj novega.

Ne glede, ali ste »gejmer« ali nad igrami vihate nos, zagotovo boste prepoznali vsaj eno referenco, saj niso omejene le na igre in njihove karakterje, katerih kožo nosi mnogokateri oziroma vsak izmed postranskih virtualnih obiskovalcev, temveč tudi na filme ter risanke. Železni velikan na primer ponovno pride na pomoč zemlji in pred sabo ruši na stotine IOI zlikovcev zlobne korporacije, katere cilj je zavzeti nadzor nad svetom in ga spremeniti v čim bolj dobičkonosen svet oglasov. To (dobesedno) suženjsko organizacijo vodi Sorento oziroma Ben Mendelsohn. Sicer ni najbolj sposobna in njeni vojački imajo slabše merjenje kot Stormtrooperji, in čeprav je prikazana kot izjemno učinkovita in ima na voljo najbolj vrhunsko opremo, kar jo obdobje nudi, prikaže bore malo. Z izjemo glavnih in pomožnih likov služijo “copy&paste” vojački bolj kot topovska hrana in ne vem, ali sem v celotnem filmu videl katerega izmed njih doseči smrten udarec, kljub obilici akcijskih sekvenc. Res škoda, saj te nikoli ni strah za dobrobit glavnih junakov.

Tudi odvijanje je predvidljivo od začetka do konca, ki smrdi po klasičnem Hollywoodu. A naj te to ne zavede, saj je Igralec št. 1 optimističen (odvisno od tega, kako na to gledaš) obet za prihodnost naše zemlje, dokler pa te še ni tu, pa se bomo pač morali zadovoljiti s to odlično akcijsko avanturo.

Ocena: 8/10

 

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime