Kako čas beži. Je res možno, da je od izida prvega dela Gothic sage minilo že več kot 17 let? To je že res dolga doba in med tem časom je izšlo res ogromno iger, a Gothic 1 bo vedno v mojem srcu zapisana z zlatimi črkami in greh je, da na naši strani še nimamo spočetega opisa te izvrstne RPG igre, ki je še danes, po vseh teh dolgih letih, lahko vzgled za marsikatero igro.

Špil je spočel takrat manj znan studio Piranha Bytes, za katere je bil to sploh prvi naslov, in prav neverjetno je, kako so iz prve zadeli v polno. Konkurenca je bila takrat velika in Gothic se je moral postaviti po robu težkokategornikom, kot so Baldurs Gate, Planescape Torment ter Neverwinter Nights. A majhni nemški studio je gnala unikatna vizija in veselje do iger, kar se čuti v njihovi kreaciji prav na vsakem koraku.


Razvojna ekipa: Piranha Bytes
Založnik: JoWood
Platforme:
PC
Operacijski sistemi: Windows XP, Windows 7, Windows 10
Datum izida: 15. 3. 2001
Cena: 19.99 € (Steam), 9.99€ (GoG )

Zvrst: RPG


VIDEO PREGLED

Ob prvem srečanju z igro vtisi niso prav prijetni. Če bi kdo igro prvič pognal v 2018, bi verjetno obupal po prvi uri, in s tem ne cikam samo na arhaično grafično podobo in animacije. Problem so predvsem kontrole, saj prvenec v menijih ni omogočal upravljanja z miško, ampak je delovala samo tipkovnica. Lesene so tudi kontrole, saj moramo za pobiranje in bojevanje uporabljati kar dva gumba Ctrl + W. A novoprišlek v seriji se mora vprašati, kako je po vseh teh, po mnenju mnogih kar temeljnih napakah, ta igra dobila tak kulten sloves? Preprosto, vse ostalo je tako dobro, da ji te gromozanske napake odpustiš.

Če bi ocenil najboljšo lastnost prvega Gothica, je to njegova atmosferičnost, ki nas povleče v igro in ne spusti do samega konca. Za dosego tega cilja pa so bili razvijalci postavljeni pred nekaj velikih izzivov, ki so problematični za potencialne ustvarjalce tudi danes, a davnega leta 2001 so Nemci izpeljali zadevo perfektno v praktično vseh kategorijah.

Čeprav igra dandanes ni neka lepotica, obstaja kupček modov, ki izgled močno izboljšajo.

Poglejmo si najprej zgodbo. Ta ima precej unikaten zaplet: znajdemo se v srednjeveški pokrajini, kjer se je kraljestvo Myrtane znašlo v spopadu z živalskimi in okrutnimi Orki. Kralj se je zato odločil svoja orožja oplemeniti s posebno magično rudo, ki so jo kopali zaporniki v zaporniški koloniji. Da ne bi nihče pobegnil, so čarovniki postavili posebno magično pregrado, a pri uroku je šlo nekaj narobe in magična pregrada je narasla precej bolj, kot je bilo začrtano. Kot da to ne bi bilo dovolj, so trenutek zmede izkoristili zaporniki in pobili stražarje ter prevzeli nadzor nad kolonijo. Kralj ni imel izbire, saj je potreboval rudo in v zameno zanjo je zapornikom pošiljal hrano ter druge dobrine, med njimi tudi ženske. Tu nastopimo mi, kaznjenec, ki mu naložijo dostavo pisma čarovnikom v koloniji. Naš protagonist nima imena, niti ne posebne zgodovine, oblikujejo ga samo naša dejanja, ki jih postorimo tekom igre.

Tako se znajdemo v koloniji, brez prebite pare in kot popoln začetnik ne znamo niti pravilno držati meča. Srečamo prvo prijazno osebo, dobrega starega Diega, ki nam razloži situacijo: v koloniji so zrasle tri posebne frakcije in vsaka deluje na svojem planu, kako ubežati magični pregradi. Svetuje nam pridružitev Old Campu, ki je še najbolj podoben zunanjemu svetu. A na severu se je znašel še New Camp, ki je povsem samostojen ter neusmiljen do revic, ki ne znajo poskrbeti zase. Če pa smo bolj verne narave, se lahko odpravimo proti jugu, kjer se v močvirju nahaja Sect Camp. Člani te sekte po ves dan kadijo travo in verjamejo v božanstvo, ki jih bo nekoč odrešilo vsega hudega.

Swamp Camp v vsej svoji lepoti. Njihova glavna dobrina je trava in z njo trgujejo z drugimi tabori.

Že sam zaplet je nekaj, kar igralca potegne v dogajanje, in sama zgodba se skozi to, okoli 40-urno odpravo lepo stopnjuje. O samem svetu in dogajanju ne vemo preveč in za razliko od, denimo, Pillars of Eternity, nam naključni prebivalec ob pogovoru ne naloži celega romana v prebiranje. Gothic nam prikaže ravno dovolj ekspozicije do okoliških dogodkov, a vseeno svet ostane dovolj misteriozen, zato se ženemo naprej, saj skozi samo igranje pridobivamo več informacij.

Gothic ne vleče svojega imena samo iz temačne zgodbe, ampak tudi opustošene okolice. Med potovanjem skozi kolonijo naletimo na napol sestavljene lesene kolibice, napol podrte mostove ter zapuščene poti. Svet je neusmiljen in nikoli nismo varni, kar je nevarno, še posebej na začetku, ko nismo sposobni ubiti niti navadne podgane. Okoliški gozd je za nas skoraj gotova smrt, zato se je bolje držati ceste, čeprav niti tam nismo povsem varni. Gothic nima obnavljajočega se zdravja, zdravilni napitki so redki in dragi, zato se je najbolje zateči pobiranju okoliških zeli ter nabiranju mesa pobitih zveri. To lahko kasneje spečemo, kar nam poveča mero obnovljenega zdravja. Tu je še cikel dneva in noči, za prenočitev pa moramo odkriti kakšno posteljo, a pozor, saj ne smemo kar mirno odkorakati v najbližjo bajtico. Tudi vam ne bi bilo všeč, če bi kak neznanec spal v vaši postelji, kajne? Nič drugače ni pri okoliških prebivalcih, ki vas najprej poskušajo nagnati, potem pa se vas fizično lotijo, prebutajo in oropajo.

Da, svet Gothica je krut, a v spregi s tem hodi še en velik plus te igre: živost sveta.

Prav neverjetno je, kako tudi današnji prvokategorniki, kot je The Witcher 3, na tem mestu še vedno zaostajajo za to 17 let staro igro. Res je, da se po velikosti Gothic nikakor ne more primerjati z današnjimi igrami. A to slabost je izkoristil sebi v prid, saj je manjšo lokacijo naredil bolj pristno in zanimivo in ravno to je nekaj, kar danes v igrah boleče pogrešam. Medtem ko se v 2018 igre hvalijo, kako bo njihova mapa trikrat večja od x-igre, se jaz toplo spominjam Gothica 1. Vsaka lokacija je unikatna: Old Camp s svojim gradom, v katerega ima vstop samo elita. Močvirnati predeli Sect Campa, kjer se sprehajamo po lesenih bambusovih potkah, medtem ko smo obkroženi z močno nevarnimi pošastmi. Tu so še naokoli razposajene jame, stolpi ter nevarno področje Orkov, kamor si ne upa nihče. A te lokacije, kakor unikatne že so, ne bi delovale brez prebivalstva, ki ima dejansko svoja življenja. Nekateri okopavajo njive, eni stražarijo, se opivajo v lokalni gostilni ali pa se preprosto sprehajajo po divjini. Ponoči gredo spat, če pa v njihovo bližino pripeljete okoliško zverjad, vam pomagajo pri spopadu. Gothic ima 6 poglavij in med njihovimi prehodi nekateri karakterji dobijo nove naloge, kar jim vdihne novo življenje in verodostojnost.

Igra vsebuje nekaj bolj pomembnih karakterjev, s katerimi se odpravite na naloge. Spisani so presenetljivo dobro in dejansko se na njih navežemo. Na sliki Gorn ter njegova ogromna sekira.

Tretji pomemben dejavnik, ki močno doda k atmosferi in naši celotni izkušnji, je sistem napredovanja. Ker je Gothic RPG, lahko seveda nabiramo izkušenjske točke in dobivamo stopnje, vendar, za razliko od ostalih iger, napredovanja ne nadgrajujemo preko preprostega menija, temveč moramo obiskati prav posebnega trenerja. Ta nas lahko nauči različnih veščin, kot so, denimo, mečevanje in streljanje z lokom, tu pa so še druge zadeve kot na primer odiranje živalskih kož, tiholazenje, akrobatika ter vlamljanje v skrinje. Kar najbolj navduši, je realistična obrazložitev trenerja, kako napredujemo, še večji šok pa je, ko se dejansko spremenijo naše animacije – če na začetku enoročni meč držimo z dvema rokama, ga kasneje vihtimo z eno in kjer prej nismo znali obvladati bolj naprednih skokov, kasneje izvajamo prave akrobacije. Tu je seveda še magija, kjer lahko čaramo začetne uroke, za močnejše pa moramo odklepati bolj napredne kroge magije. Ob napredovanju zgodbe pridobivamo tudi nove oklepe, ki nosijo odločilen faktor pri našem bojevanju. Vsaka frakcija ponuja svoje, vsi so prelepi za ogled, za močnejše izvedenke pa boste morali odšteti kar veliko rude. Našega napredovanja ne spremljamo samo skozi menije, ampak med dejanskim igranjem; in prav neverjeten je občutek moči, ko lahko končno pretepemo volkove in hujše zveri, proti katerim na začetku nimamo niti za burek.

Ko smo že pri lokalni favni, ni ravno posebej originalna, a dovolj raznolika, da nas vedno znova presneti in impresionira. Tu so navadne podgane ter tip ogromnih kokoši, imenovan »Scavengers«, kmalu se jim pridružijo dinozavrski »Snapperji«, Harpije, na koncu pa fašemo še bolj eksotične »Shadowbeste«, Trolle ter Goleme. Pri obračunavanju z njimi je zabaven boj od blizu, kjer moramo z mečem zamahovati ob pravem trenutku, saj samo tako nadaljujemo kombinacijo udarcev, ki je s treningom vedno daljša in bolj smrtonostna. Zabavna je tudi magija s svojimi posebnimi uroki, kot so ognjene krogle ter vihar, ki nasprotnike razmeče kot tornado. A ne bodimo preveč zaletavi – bolje jih je zvabiti vsakega posebej, saj zna trop »Snapperjev« zaklati tudi izurjenega dvobojevalca.

Tole je mapa in zaradi redkih “teleport” točk, jo prehodimo mnogokrat. Zato si jo boste hitro vtisnili v spomin.

Opis moram na tem mestu počasi zaključiti, saj sem ugotovil, da bi lahko o Gothicu 1 spisal eno večjo seminarsko, in samega sebe sem presenetil, koliko vsebine in različnih igralnih funkcij ta, skoraj dve desetletji stara igra lahko ponudi.

Preprosto je nekaj unikatnega in igra drži neko magijo, ki je ne more ujeti nihče več, niti originalni razvijalec Piranha Bytes. Izšla je ravno ob pravem času, ko so bile ideje za trdojedrne RPG izkušnje še sprejete, ne pa tvegane, in ponudila toliko originalnih idej, zaradi katerih si zasluži mesto med najboljšimi RPG igrami, ki so izšle kadarkoli. Morda sem samo star prdec, ki nostalgično obuja spomine, vendar vam res priporočam namestitev tega naslova. Vzemite si čas in potrpljenje, pregrizite se skozi prvih par ur in odkrili boste pravi biser, za katerega sploh niste vedli, da ga pogrešate.


Kratek vodič za boljšo grafiko

  1. Namestite 1.08k popravek
  2. Namestite Player Kit
  3. Namestite  System Kit (omogoča višje resolucije)
  4. Namestite DirectX 11 mod (zadeva ima nekaj hroščev a močno doda k izgledu)
  5. Namestite izboljšane teksture 

Pozitivno:
zgodba
atmosfera
občutek napredovanja
bojni sistem
karakterji
glasba

Negativno:
grafična podoba
premalo glasovnih podajalcev
zadnje poglavje

Partnerska povezava

6 KOMENTARJI

  1. Prava igra je gothic 2, gothic 1 je prelahka za moje pojme. Vseeno je saga Gothic 1 & 2 nad vsemi igrami tega žanra kar sem jih igral :)

    • Dvojka je vsekakor nadgradila praktično vse kar je bilo v enki a vseeno drži svoj šarm, kjer si obkrožen s samimi zaporniki :) Je pa res, da lahko čisto prehitro postaneš premočan za praktično vsakega nasprotnika :)

  2. Uh Gothic (1 in 2)…se še spomnem kako me je prevzela do tocke da sem cel dan sanjaril o njej in komaj cakal da domov iz sole pridem in nadaljujem sago. Edini RPG, ki sem ga odigral vec kot enkrat! Zlata vredna igra in mi je zal da ni nadaljevala poti kot Elder scrolls in se razvila v svetovno uspesnico.

    • Jaz imam isto lepe spomine, ko sem domov tekel iz šole in komaj čakal da se usedem za PC. Čeprav sem igro takrat komaj poganjal, mi je bilo vseeno, ker je bila igra takoooo dobra :) In potem v dvojki, ko sem prvič vkorakal v Valley of Mines, ko so mi praktično solze pritekle od navdušenja :P

      • hahaha jaaaa samo, da te tam, kjer sta se prej dva Scavengerja pasla, pozdravi cela horda orkov…sledil je šprint proti gradu, ki se seveda ni dobro koncal xD
        Gothic je bila tudi igra, ki me je predstavila svetu neprestanega shranjevanja. 1 korak = 1 save :P

        • Poleg tega je vedno noč ko prvič prideš v Valley of Mines tako da si ja popolnoma zgubljen med samimi Orki. Najlažji je bil prodor po levi strani, da si še malo zaplaval po reki, potem pa brezglavi šprint do onega hloda na zadnji strani gradu :) Potem pa prvo opravilo v gradu, da iz zapora spraviš Gorna, za katerega, kakor pravi poveljnik Paladinov, so potrebovali tri vojake, da so ga lahko spravili v ječo :D

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime