Ko obiščemo Crash Bandicoot N. Sane Trilogy na Steamu, lahko vidimo naštete skoraj vse minimalne zahteve za poganjanje igre. A manjkata dva pomembna dejavnika, ki nista našteta: kontroler, odporen na močne udarce ob bližnjo steno ter blazina, v katero boste lahko ob frustraciji z igro divje vreščali in ki bo lahko vpila vaše solze obupa.


Razvojna ekipa: Vicarious Visions
Založnik: Activision
Platforme: PC, PlayStation 4, Nintendo Switch, Xbox One
Datum izida: 29. 6. 2018
Cena: 39.99 €

Zvrst: Platformska igra


VIDEO OPIS


Serija Crash Bandicoot je sprva izšla v devedestih kot ekskluziva za konzolo PlayStation 2 in je bila nekakšen odgovor popularnima maskotama Mario ter Sonic a nikoli ni dosegla nivoja njunih popularnosti. Igra je vseeno pridobila nekaj pristašev in lani je Sony marsikoga presenetil z najavo paketa Crash Bandicoot N. Sane Trilogy, ki vsebuje predelano trojico iger, ki so doslej izšle pod Crash znamko. Leto je naokoli in rjavi lisjak je našel pot tudi na PC, Xbox One ter Nintendo Switch.

Zagotovo je PC verzija najboljša za preigravanje, saj lahko avanture simpatične pojave končno uživamo pri stabilnih 60-ih sličicah na sekundo. A za izkoristek naslova je nujno posedovanje kontrolerja saj je igranje na tipkovnici muka brez primere.

Crash Bandicoot namreč ni lahka igra. Mnogi so jo po težavnosti primerjali z Dark Souls a sam bi raje potegnil primerjavo z še eno platformščino, Cuphead. Če slednjo igro vzamemo za osnovo in težavnost spustimo za eno stopničko, smo nekje na ravni problematičnosti, ki nam jo ponudi Crash.

Stopnja Slippery Slope iz enke zna marsikoga pripraviti da nad igro obupa

Čeprav nosi Crash Bandicoot N. Sane Trilogy povsem prenovljeno podobo, se v vsej trilogiji pojavljajo ostanki devedesetih, ki kažejo na zastarelo sredico igre. Tako premagujemo docela linearne stopnje, kjer je ogromno skakanja, izogibanja preprek, razbijanja zabojev ter nabiranja življenj ter jabolk. Vsake toliko naletimo na bonusne stopnje, kjer neke variacije našega početja ni, ob koncu stopnje pa dobimo seštevek nabranih zabojev ter pridobimo kakšno nagrado. Če smo denimo stopnjo dokončali brez izgubljenega življenja, lahko pridobimo še diamant, ki nosi v vsakem delu različne dobrote.

Težavnost igre in obvezna uporaba kontrolerja gre predvsem na račun preciznosti skakanja. Razvijalec Vicarious Visions je za osnovo sicer vzel tehnično najbolj napreden tretji del, Warped ter ga prilagodil tudi prvim dvema odpravama. A kljub temu je Crash pri skakanju in premagovanju ovir precej nenatančen in preprosto preveč zahteven. Skoki včasih zahtevajo milimetrsko preciznost, ki jo lisjak, s svojimi ogromnimi čevlji, preprosto ne more ponuditi. Posledica tega je, da imate včasih občutek da ste vse storili prav in kjer se je trapec 5x prej odrinil od platforme brez problema, vam bo to v nadaljnjih parih poskusih spodletelo. Igra se ne zafrkava saj je Crash na poškodbe povsem neodporen. Ena napaka in že lahko štartamo iz zadnje nadzorne točke, ki so včasih postavljene radodarno in pravično, včasih pa čisto preveč škrto. Naš pogumni protagonist lahko nabira tudi življenja, ki jih včasih dobimo iz zabojev ali pa ko naberemo 100 jabolk a ko teh zmanjka, sledi ponovni štart od začetka stopnje. Roko na srce, je sistem z življenji še najbolj zastarel vidik celotne trilogije in če bi ta del igre povsem odstranili, ga verjetno ne bi pogrešal nihče.

Tretji del je veliko bolj razgiban in raznolik

Problem je tudi kamera, ki največkrat ali stoji za našim karakterjem ali pa ga ob premagovanju preprek gledamo iz strani. Kamera trmasto vztraja na fiksni poziciji in precizni doskoki postanejo problem. Predvsem na to težavno naletimo ko Crasha premikamo naprej, saj je težko oceniti, kje točno bo sploh doskočil. Tako vam ne preostane drugega kot da skoke vtisnemo v mišični spomin, pomaga pa tudi rahla senca izpod lisjaka, čeprav je ta malce preveč bleda in jo težko razločimo od drugih efektov.

Sam Crash Bandicoota v mladosti nisem preigraval in kot popoln devičnik njegovih avantur, sem imel največ težav pri njegovem prvem delu. Enka je še najbolj enolična in nerazgibana, medtem ko dvojka, Cortex Strikes Back, že vpelje nove mehanike kot so počep ter drsenje. Trojka je še najbolj “moderna” ter vpelje bolj razgibane in bolj raznolike stopnje. Medtem ko v enki bolj kot ne v ravni črti premagujemo džungelske nivoje,  v trojki jahamo tigra na kitajskem zidu, v arabsko obarvanih stopnjah skačemo po strehah ter dirkamo z motorjem in vodnim čolnom. Slednja dva nista ravno preveč zabavna a vsaj malce predrugačita do trojke, že malce zastarelo formulo.

Naši nasprotniki niso ravno preveč pametni in se gibajo samo po vnaprej predvidenih vzorcih zato njihova odprava načeloma ni problematična. Bolj se lahko bojimo raznih preprek kot so eksplozivni zaboji, premikajoče platforme ter razne druge pasti. Ubogega Crasha bomo med našo odpravi zažgali, presekali na pol, zmrznili v ledeno kocko, stresli z elektriko in pomendrali z ogromno zasledujočo skalo v slogu Indiana Jonesa. Vse njegove smrti spremljajo zabavne animacije, ki so za vsako smrt drugačne a nam vedno pričarajo nasmešek na obraz.

Med našo pustolovsko akcijo nas pričakaju tudi različni šefi, ki pa so precej manjši zalogaj kot recimo v Cupheadu. Kjer je slednji največ poudarka dal ravno na šefe, so pri Crashu samo obstranskega pomena in je večji poudarek na platformenju. Vsak od šefov, ki je prisoten, za svoje pokončanje zahteva nek trik in ko ga enkrat izgruntamo, postane boj skorajda trivialen, saj šefetina med obračunom nekih novih potez praktično ne dobi.

Po novem lahko stopnje preigravamo tudi s Coco

Grafično je igra od svojih PS2 dni lepo napredovala in v sodobnem času bi jo lahko oklicali za “dobro”. Ne pričakujte ravno spektakularne podobe a če ste v mladosti preigravali Crasha, boste nostalgično veselo obujali spomine. Luštne so predvsem animacije, ki so res podrobne in unikatne za vsak karakter. Vsak karakter? Tako je, po novem lahko skozi našo pogumno odpravo nadzorujemo tudi Crashovo sestro Coco. Ta je med igranjem identična svojemu starejšemu bratcu, ne vsebuje nobenih unikatnih potez, ima pa svoje unikatne animacije tako da je lep bonbonček k celokupnemu paketu.

V plus naslovu govori tudi cena. Za 40€ pridobimo v paketu tri pošteno dolge igre, vsaka pa zna trajati še dlje, če se namenimo izpolniti vse izzive in opraviti vse dosežke. Ko končamo kampanjo, se lahko odpravimo opravljati stopnje z dirko na čas, poskušamo pridobiti še zadnje diamante z razbitjem vseh zabojnikov ali pa prestati stopnjo brez usmrtitve. Glede na ceno dobimo res bogato paleto igralnih dobrot brez da bi bili primorani kupiti neke dodatne DLC-je, ki so dandanes tako zakoličeni v igričarsko industrijo.

Šefi so presenetljivi lahki v primerjavi z ostalimi deli gire

Crash Bandicoot N. Sane Trilogy lahko brez slabe vesti priporočim ne samo tistim, ki so poprej že uživali ob izvirniku ampak tudi povsem novopečenim igralcem. Morda vas zna prvi del pustiti razočarane a ob sekvelih izkušnja pridoma pridobiva na kakovosti in celokupno celotna trilogija lepo prikaže, kako zaguljene so bile igre v preteklosti. Poleg tega to sortnih iger na PC-ju preprosto primanjkuje, igra pa je kljub težavnosti dovolj preprosta, da jo začne lahko igrati vsak. Mojstrovanje nje pa je seveda povsem druga zadeva.

In zapomnite si: ob vsaki smrti globoko vdihnite, se malce pomirite in poskusite še enkrat. Naslednjič boste verjetno spet crknli na istem mestu in šele takrat lahko vržete kontroler skozi okno. Jeza bo zagotovo prisotna a ravno to je trik pri igrah, ki znajo zadeti privlačno igralno formulo. Pri slabi igri človek znori in jo izbriše medtem ko pri dobri prav tako znori ampak gre ven na zrak in se preklinjajoč spet vrne k njej.

Partnerska povezava

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime